Performance Ways of Love / Une façon d’aimer researches, investigates and formulates a language of two authors with different formal backgrounds and experiences. They meet through common themes and common working process that investigates the dialectics of this particular creative collaboration. The process and the product centre on the intimacy created in this particular encounter. The central theme revolves around violence, which is in the process perceived as the only possible articulation of longings for love, lust, dissection and loss of bodily fetters. By bringing the violence and desire behind it into consciousness, two possible ways of resolution open up. First is the way of ‘purification’/catharsis through pain and the second through laughter and self-irony.
Created and performed by: Maja Delak & Luka Prinčič
Music, video, photography: Maja Delak & Luka Prinčič
Visual design and advising: Maja Smrekar
Costumes and styling: Jelena Rusjan
Light design: Urška Vohar
Design: Mauricio Ferlin
Translation: Katja Kosi
English proof reading: Eric Dean Scott
Executive production & coordination: Sabina Potočki
Office coordination: Nina Janež
Produced by: Emanat // Co-produced by: Delavski dom Trbovlje // In collaboration with: KUD France Prešeren // Financial support: Ministry of Culture RS, City Municipality of Ljubljana – Department for Culture // Media support: Mladina, Radio Študent // Sponsored by: Peko by Gacho, Georgia cuisine Zlato Runo
Reviews
Besides the excellent presence of both performers, who convincingly enacted their stage potential, the multimedia performance distinguishes itself with a sensitive reflection of both the contents of the “ways of love” as well as of the modes of presentation itself.
Mojca Kumerdej, Delo, 28.02.2009, Načini ljubezni
The relative concrete stage, sound and video actions open up questions about relationships, pain, power relations, and primarily touch upon many fields of betweenness and contradistinctions. Travesties thus come about in the area of sexual identities, emotional states and power relations. Explicit and symbolic articulations of violence, metaphors of the sexual, examination of positions of sexual identities are made visible between the performers – who have an exceptional presence, especially Maja Delak – on their way of love, as well as the ever significant area of contemplation – the question of power relations, which is inscribed, more or less visibly, conspicuously or subtly, in every relation and sociocultural field.
Neža Mrevlje, Indirekt, 18.02.2009, Na poti ljubezni
Content-wise, the performance progresses from sharp pain, which is in places alienated and ironized, toward liberation, both in the intimate as well as in the sense of general morality, models, expectations.
Petra Tanko, Radio Slovenija, Ocena predstave, D13, 24.02.2009
A dull sound of the bass can be heard, like when standing in front of a club in the middle of the night. We see leather and feel a tiny bit of voluptuousness and a trifle of anxiety. Neon lights below the ceiling, which move us back into the eighties or into the present, while all the details may still suggest the future. It does not matter, as we are slowly becoming immersed into the ways of love – Une façon d’aimer. (…)
Leja Benedičič, Radio Študent, Poti ljubezni, 27.02.2009
Other reviews:
27.05.2010, Infinite Body, Daze of love at Dixon Place, Eva Yaa Asantewaa
29.05.2010, New York Times, Looking at Love, No Sugarcoating Needed, Gia Kourals
Maja Delak & Luka Prinčič: Ways of Love / Poti ljubezni
photo by: Nada Žgank
Performans Poti ljubezni / Une façon d’aimer temelji na iskanju, raziskovanju in oblikovanju jezika z vstopanjem v timsko delo dveh avtorjev, ki izhajata iz različnih formalnih predispozicij, znanj in izkušenj in uporabljata različne medije tako v procesu kot v sami predstavi. Avtorja se bosta vsebinsko dotikala zaprte intime, ki se razgaljuje v srečanju. Hkrati bo proces usmerjen v raziskovanje teme nasilja, ki izhaja iz nezmožnosti zavestne artikulacije notranjih vozlišč in silnosti; nasilje je v procesu percipirano kot edina možna artikulacija. Nekaj kar je latentno se v pravih pogojih končno vzburi in pojavi na površju – hrepenenje po ljubezni, poželenje, raztelešenje, iskanje izgube telesnih spon, – se manifestira v nasilju. Taka enosmernost postane kompleksen spoj potencialov, ko je prisotna zavestna želja po ozaveščanju skozi nasilje in hrepenenje. Eno od možnih poti predstavlja »očiščenje« skozi bolečino. Drugo pot predstavlja »očiščenje« skozi smeh in samoironični pogled na vloge, ki jih igramo.
Avtorja in izvajalca: Maja Delak in Luka Prinčič
Glasba, video in fotografija: Maja Delak & Luka Prinčič
Svetovanje in vizualna podoba: Maja Smrekar
Kostumografija in stlyling: Jelena Rusjan
Oblikovanje svetlobe: Urška Vohar
Oblikovanje promocijskih materialov: Mauricio Ferlin
Prevodi: Katja Kosi
Lektura angleških besedil: Eric Dean Scott
Koordinacija in izvršna produkcija: Sabina Potočki
Koordinacija pisarne: Nina Janež
Produkcija: Emanat // Koprodukcija: Delavski dom Trbovlje // V sodelovanju: KUD France Prešeren // Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo // Medijska podpora: Mladina in Radio Študent // Sponzor: Peko by Gacho, Gruzijska gostilna Zlato runo
Kritike
Poleg izvrstne izvedbe obeh nastopajočih, ki sta prepričala tudi s svojim, doslej še ne videnim odrskim potencialom, multimedijsko predstavo odlikuje natančen premislek, tako tega, kar zadeva vsebino »načinov ljubezni«, kot tudi načinov same uprizoritve.
Mojca Kumerdej, Delo, 28.02.2009, Načini ljubezni
Relativno konkretno odrsko, zvočno in videodogajanje odpira vprašanja o odnosu, bolečini, razmerju moči, predvsem pa posega na mnoga polja vmesnosti in nasprotij. Travestije se tako zgodijo na področju spolnih identitet, emocionalnih stanj in razmerij moči. Na poti ljubezni se med performerjema, ki sta dobra, še posebej Maja Delak, izrišejo eksplicitne in simbolične artikulacije nasilja, metafore spolnega, prevpraševanje pozicij spolnih identitet in vedno znova vredno področje premlevanja – vprašanje razmerij moči, ki je vpisano, bolj ali manj oprijemljivo, očitno in prefinjeno, v kakršnekoli odnose in družbenokultuma polja.
Neža Mrevlje, Indirekt, 18.02.2009, Na poti ljubezni
Vsebinsko se uprizoritev stopnjuje od močne bolečine, ki je mestoma potujena in ironizirana, proti osvoboditvi, tako v intimnem kot tudi v smislu obče morale, vzorcev, pričakovanj.
Petra Tanko, Radio Slovenija, Ocena predstave, D13, 24.02.2009
Slišimo zamolko bobnenje basov, kot da bi stali sredi noči pred diskoteko. Vidimo usnje in občutimo malce naslade ter malce tesnobe. Na stropu se svetijo neonske luči, ki nas prenesejo v osemdeseta ali v sedaj, mogoče pa vsi detajli sugerirajo prihodnost. Ni važno, ker začnemo toniti v Poti ljubezni – Une façon d’aimer.
Leja Benedičič, Radio Študent, Poti ljubezni, 27.02.2009