How to stage something as performative as shame? How to speak about that which eludes words? How to be communicative without shaming?
Shame speaks through many languages. The bodies, the sounds, the music, images, and words speak out at the same time. What they want to tell lies in the overlaps and gaps between individual languages. They speak about the subjects on stage and the subjects in front of it in a way that like the subjects evades an unambiguous signification: with stillness, delays, interruptions, twists, hesitations, duplications, echoes. We are never entirely or only here, we are always also somewhere else – where we can for a moment believe that we are someone else or dream to be. Sometimes we even act as us. We witness our own objectification when the body, controlled by its own subjection to the gaze, has to respond with that which deprives it of its voice. (Tea Hvala)

Created and performed by: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin
Concept and choreography: Maja Delak
In collaboration with: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Nina Fajdiga, Tea Hvala, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin, Nataša Živkovič
Video, sound, programming: Luka Prinčič
Video and scenography: Maja Smrekar
Costumes by: Ajda Tomazin
Light design: Urška Vohar
Texts: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Katja Kosi, Irena Tomažin
Quoted texts: Lev N. Tolstoj, Mady Schutzman, Leo Lionni, Michio Kushi
Translations: Katja Kosi
Executive producer: Nina Janež
Production: Emanat
Financially supported by: Ministry of Culture RS, Municipality of Ljubljana
In collaboration with: Via Negativa, Bunker, SMEEL

Reviews
There is one moment in Maja Delak’s Shame that, at least for me, completely overshadows everything else: a young woman, completely naked, wrapped up in a semitransparent piece of cloth, is climbing down the ladder, but something, anything is constantly in her way, making it impossible for her to take the most logical path. She ends up on the floor, exhausted and caught between the ladder, the sheet, hairdryer/microphone cables, an actual green bike and other stuff, I guess. The metaphor is ingenious – and performed brilliantly by Ingrid Berger Mhyre. There is something there. I mean – there is something in this theatre that is almost tactile, a certain fusion with time, with that which is this Now here, a certain translation without the finishing touch and with quite a few meanders. But there is a certain point, dense and flickering, full of this Now that – and this is really great – simply can’t go unnoticed.
Posted on Facebook by Anja Golob, 14.11.2013

Award
Best performance of Moving-Cake Festival 2013 (Slovenian Dance Platform) by the choice of international jury: Zala Dobovšek (SI), Iva Nerina Sibila (HR), Anita Mathieu (FR)

Photos

Kako uprizoriti nekaj tako performativnega, kot je sram? Kako govoriti o nečem, kar se izmika besedam? Kako nagovoriti občinstvo brez sramotenja?
Sramota je večjezična. Telesa, zvoki, glasba, podobe in besede govorijo hkrati. Kar želijo povedati, je v prekrivanjih in vrzelih med posameznimi jeziki. Subjekte na odru in subjekte pred njim izgovarjajo na način, ki se tako kot subjekti izmika enosmiselni označitvi: s premolki, zamiki, prekinitvami, obrati, obotavljanji, podvajanji, odmevi. Nikoli nis(m)o povsem ali zgolj tukaj, vedno smo še nekje drugje, kjer lahko za hip verjamemo, da smo nekdo drug ali sanjarimo, da bi to lahko bili. Včasih igramo kar sami sebe. Priča smo lastnemu popredmetenju, ko mora telo, ki je obvladano od lastne podvrženosti pogledu, odgovoriti s tem, kar mu jemlje besedo. (Tea Hvala)

Ustvarjalci in izvajalci: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Maja Delak, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin
Koncept in koreografija: Maja Delak
v sodelovanju z: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Nina Fajdiga, Tea Hvala, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin, Nataša Živkovič
Video, zvok, programiranje: Luka Prinčič
Video in scenografija: Maja Smrekar
Kostumografija: Ajda Tomazin
Oblikovanje luči: Urška Vohar
Besedila: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Katja Kosi, Irena Tomažin
Uporabljena besedila: Lev N. Tolstoj, Mady Schutzman, Leo Lionni, Michio Kushi
Prevodi: Katja Kosi
Izvršna producentka: Nina Janež
Produkcija: Emanat
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana
V sodelovanju z: Via Negativa, Bunker, SMEEL

Odzivi
V Sramoti Maje Delak je en moment, ki, vsaj zame, absolutno prevlada: mlada ženska, popolnoma gola, ovita v nek na pol prosojen bel kos tkanine, pleza z lestve, vendar jo že kaj, karkoli, nenehno ovira, da ne more ubrati najbolj logične poti. Na koncu leži, obnemore, ujeta med lestev, rjuho, kablovje od fena / mikrofona, konkreten zelen bicikel in najbrž še kaj. Metafora je genialna. In prepričljivo izvedeno, Ingrid Berger Myhre. Tu je nekaj. Mislim, v tem teatru je nekaj, zdi se domala taktilno, neka sprijetost s časom, s tem, kar je ta Zdaj tukaj, nek prevod, ki seveda ni spucan in ima dokaj stranskih rokavov, ampak tu je neka točka, gosta in migotava, polna tega Zdaj-a, ki je, in to je res gut, nespregledljiva.
14.11.2013, Facebook objava, Anja Golob

In ta gola realnost vzbudi v gledalcu občutek nelagodja. Ali morda natančneje, nelagodnost izvajalke sproži občutek nelagodja tudi v gledalcu. Iz užitka v opazovanju prejšnjega prizora, neke iluzije, čarobnosti, ki jo je ustvarilo gledališče s svojimi sredstvi, se spet vrnemo k prejšnjemu občutku sramu, morda samo sramu pred tem, da ne zapremo oči. Ali pa bolj kot občutek sramu zaznamo občutek krivde, da smo priča takšnemu razgaljenju. In tako se konec predstave lahko razume kot sporočilo, da v kolikor nam multimedijskost (množičnost, kopičenje) omogoča kreiranje magičnosti in iluzije, nam na drugi strani hkrati onemogoča ne videti. V svoji knjigi Hitrost osvoboditve Paul Virilio citira Garryja Hilla: “Videnje ne pomeni več možnosti videti, temveč nemožnost ne videti.”
10.02.2014, Odlomek iz seminarske naloge Načelo integracije v predstavah Maje Delak in Luke Prinčiča (Wanda & Nova deViator), Kaja Lorenci

Nagrade
Najboljša predstava festivala Gibanica 2013 po izboru strokovne žirije: Zala Dobovšek (SI), Iva Nerina Sibila (HR), Anita Mathieu (FR)